ENG
Dvorec Štatenberg
o dvorcu galerija kako do nas kontakt
predstavitev restavracija poroke muzejski del grajska klet
Bar v restavraciji odprt:

MAJ, SEPTEMBER, OKTOBER
Sobota in nedelja: 12:00 - 18:00

JUNIJ, JULIJ, AVGUST
Sobota in nedelja: 12:00 - 19:00


Delovni čas za zaključene skupine:
Restavracija odprta za zaključene skupine vse dni v letu PO PREDHODNEM DOGOVORU oz.
rezervaciji na 040/870-835.

od PONEDELJKA do PETKA - Zaprto
Razen za zaključene skupine po predhodnem dogovoru.

 
 
 
Dvorec Štatenberg - O DVORCU IN OKOLICI

Dvorec Štatenberg je baročno poslopje v bližini kraja Makole na obrobju Haloz nad reko Dravinjo, ki nosi ime po prvotnem gradu Štatenberg. Ta je že sredi 13. stoletja stal v kraju Stari Grad. Stari grad Štatenberg je prvič omenjen leta 1250 kot castrum Stetenburch, ki so ga pozidali deželnoknežji fevdniki, sicer krški vazali vitezi Rogaški. Ko so Rogaški leta 1299 izumrli, ga je pridobil vitez Henrik Viltuški, Hugon Devinski je Štatenberg podedoval leta 1385, grof Rajnpreht Walsee pa ga je priženil leta 1399. Od leta 1451 so ga imeli grofje Celjski, pet let pozneje pa je bil zopet last deželnega kneza. Po letu 1456 srečamo na starem gradu kot lastnika Štefana Prueschenka, leta 1487 pa gradiščana Viljema Tattenbacha. Leta 1502 ga je Henrik Prueschenk prodal sorodniku Ivanu Auerspergu, nato pa ga je leta 1556 Wolf Engelbert Turjaški prodal ogrskemu velikašu baronu Francu Tahyju glavnemu krivcu za veliki slovensko-hrvaški kmečki upor leta 1573. Po letu 1592 so bili med lastniki Karel pl. Teuffenbach, po letu 1622 gospodje Trebniški in nato grofje Tattenbachi ter Attemsi. V poznem 17. stoletju so se lastniki štatenberške gospoščine, grofje Attemsi, odločili zapustiti istoimenski, danes razrušeni srednjeveški grad nad Makolami in se preseliti v dolino. Izbrali so si zložno razgledno vzpetino v bližini in tam pozidali svoj novi dvorec, ki se je kmalu razrasel do svoje današnje imenitnosti.

Razkošen baročni dvorec je najverjetneje že leta 1696 dal postaviti grof Ignacij Maria Attems za svojo poletno rezidenco, končali pa so ga med leti 1720 in 1740. Attemsi so bili predvsem v času baroka ena najvplivnejših plemiških rodbin na Štajerskem. Rodbina izvira iz Furlanije, njihov rod pa se je začel razvijati v drugi polovici 12. Stoletja, na gradu Attimis pri Čedadu, slikovitem mestu v severni Italiji, ob reki Nadiži. Opravljali so pomembne službe na habsburškem dvoru in bili leta 1630 povzdignjeni v državne grofe Svetega rimskega cesarstva. Posebej za Attemse je dvorec načrtoval italijanski arhitekt Giovanni Battista Camessini, ki je bil eden dejavnejših arhitektov tistega obdobja. Dvorec je simetrično zasnovan. Znotraj je bil urejen manjši baročni vrt. Vhodni, nižji trakt ima z dvoriščne strani široko, z bogatim štukom okrašeno prehodno vežo. Prostori se čez dvorišče in dvoramno stopnišče stopnjujejo v poslikano reprezentančno dvonadstropno dvorano centralnega trakta dvorca. Dvorec je najbolj znan po freskah in štukaturah v viteški dvorani in elegantnih salonih, ki se nahajajo levo in desno od nje. Alegorije na stropu dvorane, obrobljene s štukaturami, ponazarjajo antično mitologijo: Znanost in Umetnost pod okriljem Miru ter štiri elemente: zrak, zemljo, vodo in ogenj, ki so nasploh znani kot nek zaščitni znak Attemsov. Skupno je upodobljenih 25 prizorov, ki jih po manj zanesljivih podatkih lahko pripišemo kot delo slikarja Joanneckyja. Ime mojstra, ki je naredil štukature, ni znano. V stranskih prostorih je nekaj kvalitetnih peči in delov prezentirane opreme. V zahodnem stavbnem traktu je baročna kapela, oltar zanjo pa je izdelal Martin Baselij. Okoli dvorca je bil urejen vrt v baročnem slogu, kasneje pa so površine preuredili v angleškem krajinskem slogu, zasnova pa je delno ohranjena še danes. Severna dostopna pot je obsajena s kostanjevim drevoredom. Širše območje parka je zasajeno z domačimi in tujerodnimi drevesi, med katerimi izstopa orjaška duglazija (iglavec uvožen iz Severne Amerike). Med njimi so speljane vijugaste poti, območje parka pa prehaja na zahodu v gozd, kjer je več ribnikov.

Za Attemsi se je na gradu zvrstilo mnogo plemiških družin in posameznikov. Leta 1809 je postal njegov lastnik Franc Ludovik Blagotišek pl. Kaiserfeld, sledili so mu Jožef pl. Kaiserfeld, Klavdij Ritter pl. Pittoni-Dannenfeld, knez Lobkowitz, potlej Žiga Conrad, po letu 1849 pa Gustav Konradi in drugi. Leta 1910 je del dvorca pogorel, a so ga lastniki, razen kapele, obnovili. V času 1. svetovne vojne pa vse do začetka druge je dvorec posedoval industrialec Neumann iz Zagreba. Zadnja predvojna lastnica je bila baronica Ana Marija von Dyhrn, rojena grofica Krane. Ta ga je leta 1941 od Neumannov odkupila, a v njegovih lepotah ni dolgo uživala, saj je leto pozneje (1942) žal umrla. Posest je zapustila svoji najmlajši hčeri baronici Mariji von Dyhrn, grofici Krane (pozneje poročeni Knuplež). V njeni lasti oziroma v lasti kar cele družine von Dyhrn (baronica Marija je takrat bila še mladoletna), dvorec ni ostal dolgo, saj so ga v letih 1945/1946 denacionalizirali. Po drugi svetovni vojni dvorec nekaj časa ni deloval, v osemdesetih letih pa so slednjega obnovili in na novo opremili ter tako znova zagnali samo delovanje. Danes je dvorec v lasti podjetja Impol iz Slovenske Bistrice. Občina Slovenska Bistrica je leta 1992 ribnike in dvorec z neposredno okolico razglasila za krajinski park, ki obsega 228 hektarjev. *gradivo povzeto po različnih virih

 

Na vrh

2013-2015 © Copyright | Restavracija Dvorec Štatenbeg